Programerji in tehnologi

Že takoj na začetku razvoja programske opreme za naročnike se je pojavila delitev na programerje in tehnologe (včasih imenovani tudi sistemski analitiki). Prvi so bili tehnični poznavalci in so se ukvarjali le s programiranjem, medtem ko z uporabniki niso komunicirali, bodisi ker tega niso želeli bodisi jim to celo ni bilo dovoljeno. Vmesni člen med njimi in uporabniki, za katere so se programi razvijali, so predstavljali tehnologi. Ti so bili neke vrste dvoživke, ki naj bi po eni strani poznali vsebino, da so se lahko pogovarjali z naročniki, po drugi strani pa tudi dovolj tehnike, da so lahko pripravili dovolj celovite zahteve programerjem.

Davor Hvala / MonitorPro

Taka organiziranost je včasih imela neželene učinke, ki so spominjali na znano otroško igrico »telefon«, v kateri se neizogibno pokaže, da se v komunikaciji vedno pojavlja šum, ki je tem večji, čim več je členov med obema koncema. Tovrstna delitev ni nič nenavadnega niti danes, vendar pa si je težko predstavljati kakovosten in učinkovit razvoj programske opreme, če programerji niso vsaj malo tudi tehnologi in če se ne pogovarjajo z naročniki tudi neposredno. Delitev je še vedno smiselna, vendar bolj zaradi delitve dela in razdeljevanja obremenitev kot pa zaradi omejevanja komunikacije, saj potem postane neproduktivna in preveč omejevalna.

 

Pri komunikaciji z uporabniki oziroma naročniki, ki so hkrati tudi plačniki storitev IT-oddelkov, se da opaziti še eno značilnost, ki tudi predstavlja veliko oviro pri uspešnosti. Ta komunikacija je namreč velikokrat vsaj pomanjkljiva, če ne še kaj hujšega, zato tudi ne more prinesti pravega medsebojnega razumevanja. Posledica so zamude, nezadovoljstvo z doseženim, lahko tudi resni konflikti med oddelki.

 

Žal lahko ugotovimo, da je to kar ena od značilnosti tako organiziranih okolij, kot jih opisujemo tukaj. Stroga zamejenost področij, postavljanje ograj okrog svojih vrtičkov, hierarhična organiziranost vedno povzročijo ovire v komunikaciji. Če pa temu dodamo še pomanjkljive komunikacijske sposobnosti udeleženih, je recept za katastrofo nadlani. Kot da to še ne bi bilo dovolj, se je včasih predvsem na strani informatikov pojavil še vzvišen odnos do drugih, češ da tako in tako nič ne vedo o kompleksnosti informatike. Ni tako daleč obdobje, ko so se informatiki od drugih zaposlenih tudi navzven razlikovali po tem, da so nosili bele halje kot zunanji znak pomembnosti svojega položaja in rahle avreole eksotičnosti, ki jih je obdajala.

 

V takih IT-okoljih je velikokrat prihajalo do tega, da so začela zaostajati v razvoju. Če so že bili uspešni v tem, da so posodabljali svojo opremo, pa to običajno ni veljalo za procese, postopke in orodja. Ti so bili zastareli, velikokrat pa jih niti ni bilo. Seveda to nikakor ni nekaj, kar bi prispevalo k uspešnosti premagovanja izzivov, teh pa je bilo s povečevanjem zapletenosti poslovnega okolja vedno več. Zato je slej ko prej prišlo do tega, da poslovni del organizacije ni bil zadovoljen z IT-oddelkom, vendar pa se od njega seveda ni mogel kar tako odcepiti. Nezadovoljstvo je kmalu postalo obojestransko in tako smo dobili kup nezadovoljnih ljudi, ki so bili pač prisiljeni živeti in delati eden z drugim.

 

IT-oddelki nekoč niso poznali koncepta storitev IT. Žal velja, da ga nekateri še danes ne, vendar pa nam je lahko v tolažbo vsaj to, da se stanje počasi izboljšuje. Namesto z IT-storitvami, ki so njihov glavni »produkt«, so se informatiki raje samozadovoljno ukvarjali s svojim tehnološkim silosom. Niso redki primeri, ko so bili vsi ti silosi vsak zase izredno dovršeni, celota pa ni delovala niti približno zadovoljivo. Uporabnikov to seveda ni kaj dosti zanimalo, tisto, kar jih je, pa ni bilo deležno prave pozornosti informatikov.

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.